V Sloveniji v zavodih za dolgotrajno oskrbo živi več kot 4000 ljudi
S tem so jim kršene človekove pravice.
Konvencija o pravicah invalidov, ki pri nas velja od aprila 2008, v 19. členu namreč zavezuje države pogodbenice te konvencije, da priznajo in zagotovijo vsem invalidom pravico za samostojno življenje in vključenost v skupnost.
Čeprav niso zaporniki, živijo kot v zaporu
Zavodi za dolgotrajno oskrbo so totalne institucije. Bivanje v njih je uniformno: vstajanje, prehranjevanje in osebna higiena ter aktivnosti potekajo v skupinah, po urniku institucije.
Takšno življenje ljudem odvzema samostojnost, zasebnost in možnost osebnega in razvoja, saj ne dobijo oskrbe in podpore po svoji meri.
Ti ljudje so sistemsko segregirani in socialno izključeni.
Že jutri si lahko eden izmed njih tudi ti ali kdo od tvojih najbližjih
Zavodi za dolgotrajno oskrbo niso bolnišnice.
V njih trajno bivajo ljudje s prirojenimi ali pridobljenimi oviranostmi, na primer po možganski kapi, prometni nesreči ali drugih poškodbah.
Ob ustrezni podpori, ki jo je nujno zagotoviti z individualnim načrtom, in s storitvami v skupnosti, so ti ljudje lahko polnopravni in dragoceni člani skupnosti.
Kot družba smo dolžni zagotoviti primerne pogoje za življenje in oskrbo ljudi z dolgotrajnimi oviranostmi v skupnosti, med nami.
Spodaj podpisani zahtevamo, da odločevalci in odločevalke brez odlašanja pristopite k procesu dezinstitucionalizacije in zagotavljanju storitev v skupnosti, ki bodo dostopne ljudem, ko jih potrebujejo in tam, kjer živijo. S spremembo sistema, ki pomeni prehod iz institucionalnih storitev v storitve v skupnosti, bomo kot država omogočili ljudem z oviranostmi, da živijo dostojno življenje v skupnosti, podprli bomo njihove družine, prijatelje in sosede. Storitve v skupnosti prinašajo varnost tistim, ki jih potrebujejo, njihovim družinam in družbi nasploh , saj nihče od nas ne ve, kdaj bo tudi sam potreboval podporo v skupnosti.
spremljaj našo kampanjo
#kakšnaNorišnica
Pričevanja ljudi z izkušnjo bivanja v institucij
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.